NE in zgodba
nekega prijateljstva

dr. Eva Boštjančič, psihologinja

Naše življenje je zahtevno, kompleksno, pred nas postavlja vedno nove izzive (to pišem iz lastnih izkušenj). Predvsem zato, ker se stalno spreminjamo – spreminjajo se naše vrednote, stališča, prepričanja in tudi osebnostne lastnosti. Zato je prava redkost, ali pa tudi ne, da ohranimo prijateljstvo ali partnerstvo celih 30, 40 ali več let, saj se morata v tem odnosu oba podobno spreminjati.

Zgodba nekega prijateljstva

Imam oziroma imela sem prijateljico iz otroštva. Skupaj sva gulili šolske klopi, skupaj obiskovali tabornike in poletne tabore, zaradi nje sem izbrala Srednjo pedagoško šolo v Ljubljani. Skupaj sva obrekovali sošolke, ki so se prve pojavile v kavbojkah Benetton, in druga drugi sva bili najboljša družba, ko število točk pri matematiki spet ni bilo dovolj za pozitivno oceno. Sanjarili sva o najinih bodočih družinah, o imenih otrok, ko bodo prihajali na svet drug za drugim, in o tem, kaj bova počeli v prostem času kot zgledni ženi, materi, gospodinji, poslovni ženski, a še vedno najboljši prijateljici. Obe sva se odločili tudi za študij, ona za ekonomijo, jaz za psihologijo.

Pa je življenje poskrbelo, da je dvojina postala množina, s tremi, štirimi, petimi člani. Poročila sem se, dobila tri otroke, ona pa je ostala sama. Iskala je partnerja, poskušala v eni zvezi, na silo vztrajala v drugi, a nobena se ni obnesla. Zaposlila se je v javnem sektorju, jaz pa sem bila podjetnica, ki je morala preživeti iz dneva v dan in je seštevala, koliko denarja še potrebuje za svojo bruto bruto plačo.

Najina srečanja so ostajala konstanta, tedensko ob kavi in sirovem zavitku, a pogovori so se začeli počasi spreminjati, saj so sledili dogodkom, ki so naju spremljali. Kot nosečnica sem z njo želela klepetati o majhni »sreči«, ki mi raste pod srcem, a ji do tega pogovora ni bilo. Kasneje sem želela z njo deliti materinske občutke strahu, ker v moje življenje prihaja že drugi otrok, in dvoma, ali sploh imam dovolj ljubezni za dve majhni nebogljeni bitjeci. Občutek sem imela, da me ne razume. Začela sem z okopavanjem in skrbjo za lasten zelenjavni vrtiček, ona pa je srečo iskala v teku in udeležbi na maratonu. Njena želja po teku mi je bila popolnoma tuja. Skoraj pri nobeni temi nisva več našli skupnega jezika. Nato pa je prišla moja tretja nosečnost. Načrtovano ali spontano, saj je vseeno, a od nje sem slišala vrsto očitkov o tem, da mi tega res ni treba, da je moje življenje že sedaj preveč kompleksno, da najino prijateljstvo ni več to, kar je nekoč bilo. Strinjala sem se le z zadnjim delom njene izjave.

In sem rekla NE. Rekla sem NE prijateljici iz otroštva. Najine poti so vrsto let potekale vzporedno, pogosto so se križale, a po najinem 35. letu so se začele oddaljevati. Nekaj dni prej nisem spala in sem razmišljala, čemu vztrajati v prijateljstvu, v katerem ne najdem miru, v katerem ni opore, v katerem ni več tiste sogovornice, ki sem jo nekoč imela. In sem rekla NE prijateljstvu, ki mi je jemalo energijo, zaradi česar se druženja nisem več veselila.

Dinamika prijateljstva

Vsako naše vedenje poteka v trikotniku oziroma v obliki povratne zanke. Sprožilec vedenja je neka potreba, na primer želja po druženju – morda ženska potrebuje nekoga, ki ji prisluhne, moški nekoga, s katerim razpravlja o moških temah. Naši telefonski klepeti, srečanja ob kozarcu vina ali kavi, druženja na športnih aktivnostih so vedenja, ki jih spremljajo čustva. Zadovoljstvo, sreča, humor nam predstavljajo nagrado, napetost, sovražnost, razočaranje (če jih doživljamo na večini teh srečanj) pa kazen oziroma nezadovoljstvo. Če nam je s prijateljem lepo, je povratna zanka pozitivna in vsakega naslednjega srečanja se veselimo. Če ni tako, pa je treba nekaj storiti. Reči stop, NE.

Cona udobja daje »udobje«

Ljudje radi vztrajamo pri nečem, kar poznamo – ker nam je znano, domače, ker nam zagotavlja občutek psihološke varnosti, ker je enostavno in ker se v tem znajdemo, ker nam ni treba vlagati dodatne energije, ker smo mnenja, da je tako najbolje. Pa ni vedno tako. Tako je le pri popolnih stvareh, na primer pri »popolni« glasbi, »popolnih« domišljijskih bitjih, morda tudi pri »popolnih« prijateljih. Ko pa določeno osebo bolje spoznamo (v nenačrtovani situaciji, ob kriznem dogodku, ko je prisoten stres), ugotovimo, da nihče ni popoln in da ima vsak izmed nas boljše in slabše osebnostne lastnosti, vrednote, ki niso kompatibilne z našimi, in stališča, mimo katerih ne moremo iti hladnokrvno.

Reči NE je težko

Vsako vedenje se da spremeniti, res pa je, da so za to potrebne energija, volja, motivacija – gre za izrazito željo po spremembi. Energijo po navadi raje vlagamo v nekaj, kar se izplača in v čemer vidimo oziroma bomo videli rezultat in korist zase. Če volje ni, če ni dovolj energije, potem do spremembe gotovo ne bo prišlo. In potem je tu še okolica, ki sodi le po tistem, kar vidi, in ne tistem, kar se pri nas res dogaja.

Reči NE in pri tem vztrajati

Ko sem se odločila za spremembo, da želim odnos s prijateljico končati, sem se odločila tudi, da bom do nadaljnjega prekinila vse stike z njo. A kako naj vztrajam, da ne pritisnem gumba »sprejmi«, ko na telefonu zagledam njeno ime, da ji ne napišem e-pošte, ko bi jo rada vprašala za njeno strokovno mnenje, in se ji pohvalila, da sem izgubila še 3 kilograme? Pri tem mi lahko pomaga čuječnost – ko pomislim nanjo, ostanem v tem trenutku. Opazujem se, kako se pri tem počutim (sem napeta, utrujena, morda prestrašena?), kakšno je moje dihanje (je globlje, bolj plitvo, diham hitreje ali na dihanje kar pozabim?), kaj se dogaja z mojimi mislimi (razmišljam o prijateljici ali želim misli potlačiti, zbežati od njih?).

Za ohranjanje spremembe moramo biti radovedni raziskovalci samega sebe. Opazujmo se, odkrivajmo svoje globine, zavedajmo se trenutka. Izstopimo iz starih, s strahom prežetih vedenjskih vzorcev in vstopimo v sedanjost, v tukaj in zdaj. Recimo NE vsemu, kar nas bremeni, kar nas duši, recimo NE tudi tistim, ki nam jemljejo energijo, recimo NE navadam, ki se jih želimo znebiti. Saj je življenje dolgo in zanimivo, bogato. Dobro je, da se poznamo, in časa za spreminjanje imamo dovolj. Le želeti si moramo spremembe.

Ljudje radi vztrajamo pri nečem, kar poznamo – ker nam je znano, domače, ker nam zagotavlja občutek psihološke varnosti, ker je enostavno in ker se v tem znajdemo, ker nam ni treba vlagati dodatne energije, ker smo mnenja, da je tako najbolje. Pa ni vedno tako.

Recimo NE vsemu, kar nas bremeni, kar nas duši, recimo NE tudi tistim, ki nam jemljejo energijo, recimo NE navadam, ki se jih želimo znebiti.